Jame Matarskega podolja
Matarsko podolje je do štiri kilometre širok in 18 kilometrov dolg kraški ravnik oz. suha dolina, ki se razteza od Vrhpoljskega polja proti jugovzhodu, pri tem pa se dvigne za okoli 100 metrov. Nekdaj so sklepali, da je Matarsko podolje suha dolina nekdanje reke Reke, novejše analize pa kažejo, da je tektonski jarek. Ta predstavlja pretočni kras, skozi katerega se stekajo brkinske ponikalnice proti izviru reke Rižane. Sledilni poizkus v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je dokazal, da teče potok iz Hotiških ponikev do Rižane skoraj tri tedne.
Po podatkih jamskega katastra je bilo doslej raziskanih 267 jam, od teh so skoraj tretjino poznali že pred prvo svetovno vojno. Najpomembnejša brezna so 404 m globoko Brezno pod Kotlom na pobočju Slavnika, ki je najgloblje na vsem Krasu in njegovem obrobju, 214 m globoka Jančerejska jama pod Ostričem in 133 m globoka Tončetova jama pri Povžanah. Najdaljši raziskani hotiško-slivarski jamski sistem meri 2650 metrov. Jugozahodno je v tem prostoru nujno omeniti še izredno zanimiv beško-ociski jamski sistem, dolg preko dveh kilometrov, ki s številnimi vhodi in slutenimi povezavami še vedno nudi možnosti jamarskega raziskovanja.

 
Jama Dimnice Redni obiski po turističnih poteh: vsako nedeljo ob 15.30 uri ali po dogovoru (tudi naravoslovni dnevi in jamski trekingi): Jamarsko društvo Dimnice Koper
Info: 041 693 014

Med vasema Slivje in Markovščina, ob cesti Kozina–Reka, sta dve okoli 40 m globoki brezni, povezani z rovom. Zunanji zrak se pozimi spusti v večje brezno in skozi manjšega iztiska toplejši jamski zrak. Slednji na stiku z zunanjim kondenzira, kar se kaže kot steber »dima«. Nekdaj so okoličani domnevali, da izhaja iz hudičeve prekajevalnice mesa ali dimnice.
Dimnice je okoli osem kilometrov dolga in 180 m globoka pretočna jama z rovi v dveh nadstropjih. Zgornji so suhi in lepo zakapani, z urejenimi turističnimi potmi. Po spodnjih se pretaka potok, ki ponika v slepi dolini Velike Loče in se steka v izvir Rižane. Največja izjemnost jame z okolico je »šolska zbirka« pojavov na stiku kraškega z normalnim reliefom in podzemlja s površjem, različnih procesov, ki oblikujejo kraške votline, kapniških tvorb za Guinnessovo knjigo rekordov in dokazov človekovega sožitja z naravo in preteklostjo.

Večstoletne lipe pri cerkvi sv. Štefana v Brezovici

Lipe so zaradi častitljive starosti in izjemne velikosti zaščitene kot naravne vrednote državnega pomena. Razvrščene so ob cerkvenem obzidju: dve raseta na njegovi notranji in dve na zunanji strani. Najdebelejši sta tisti poleg obeh obzidnih portonov. Po podatkih Območne enote Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave v Novi Gorici ima votla lipa ob levem portonu obseg 600 cm, lipa ob desnem portonu pa kar 620 cm. Te mere ju uvrščajo med najdebelejše lipe v zahodni Sloveniji.
Lipe v Brezovici so izjemna posebnost tudi po tem, da je znan točen datum, kdaj so jih vsadili! Jože Hotež, po domače Karlotov iz Britofa, je znal povedati, da mu je nekoč neki tržaški notar pripovedoval, kako je v arhivih našel zapisano, da so lipe pri cerkvi sv. Štefana zasadili 13. in 15. aprila 1548. Bilo jih je šest in menda so bile mladike visoke poltretji meter. To pričevanje je objavljeno tudi v njuni knjigi Stare slovenske lipe, ki je izšla leta 1973 pri Mohorjevi družbi Celje. V starem urbarju ali gospodarski knjigi cerkve sv. Štefana v Brezovici pa smo našli še en zanimiv podatek: leta 1675 so vanj zapisali, da je imela cerkev med drugim premoženjem tudi dva panja ali roja čebel in eden izmed njiju je bil v lipi na pokopališču nasproti vhoda v cerkev. To pomeni, da so bile brezovske lipe že takrat precej stare, kar vsaj posredno pritrjuje navedbi tržaškega notarja. Dve izmed šestih lip sta se kasneje začeli sušiti in so ju posekali še v času avstro-ogrske države. Hujši od svetovne vojne pa je bil za brezovske lipe katastrofalen žled leta 1952. Tako hudo jih je oklestil, da so se Brezovčani bali, da si ne bodo več opomogle. Po pričevanju domačina Justa Ivanoviča so takrat odpeljali izpod njih kar trideset voz polomljenih vrhov in vej, ki so prej segale vse do cerkve in župnišča na drugi strani. Božidar Premrl

Večstoletna lipa pred cerkvijo sv. Petra in Pavla v Klancu pri Kozini

Cerkev v Klancu bi lahko glede na arhitekturno zasnovo v celoti pripisali Felicijanu. Z zidavo nove cerkve so začeli v petdesetih letih 17. stoletja, do leta 1659 je bil zgrajen prezbiterij, ki je s to letnico datiran na slavoloku in na zunanjščini, do leta 1670 pa so zgradili ladjo kot priča napis s Felicijanovim podpisom na zahodnem portalu. Zvončnica je bila dokončana šele leta 1689. Pred cerkvijo so zasadili lipo, da bi jih varovala pred zverinami. Ta mogočna lipa stoji tu že več sto let. Pod lipo je bilo staro pokopališče, ki so ga kasneje preselili na današnjo lokacijo, ga obzidali in zgradili manjšo mrliško vežico.

Krajinski park doline Glinščice

Krajinski park obsega:  sotesko Glinščice z dolino Griže, ponornimi jamami in z arheološkimi lokacijami Lorencon, Grad nad Botačem in Sela na Malem Krasu. Celotno območje, ki je bilo za krajinski park razglašeno leta 1992, se odlikuje z izredno krajinsko slikovitostjo in nedotaknjenostjo.
SOTESKA GLINŠČICE Z DOLINO GRIŽE
V severozahodnem robu Petrinjskega Krasa se je na krpi fliša izoblikovala dva kilometra dolga soteska, ki se po površinskih pojavih in vegetaciji ostro razlikuje od kraške okolice. Tu, na območju Klanca pri Kozini, se zbirajo vode v porečju Glinščice, ki odteka proti severozahodu v Tržaški zaliv, ter vode treh večinoma periodičnih potokov, ki ob stiku apnenca s flišem ponikujejo pod Beko in Ocizlo. Slikovita soteska je zarezana 50 do 100 m v flišno podlago, stene so ponekod skorajda navpične in se v njih lepo vidijo nagubani flišni skladi. Dolina Griže je grapa s strnjenimi flišnimi bregovi z lepo vidnimi skladi. Na desnem bregu se vzdiguje Tabor nad Botačem - dominanta s termofilno vegetacijo.
Pod Ocizlo in Beko je več aktivnih jam in nekdanjih ponorov, ki tvorijo pomemben jamski sistem: Ocizeljska jama (Blažev spodmol), Maletova jama s slapom (Korošica), Miškotova jama in Jurjeva jama. Na hribu Žerjalski vrh nad sotočjem Griže z Glinščico so ohranjene ruševine srednjeveške zidane utrdbe z velikim obrambnim jarkom Lorencon. Na mestu, kjer bi pričakovali drugo obrambno linijo, pa so ohranjeni ostanki mogočnega obrambnega okopa, ki je po vsej verjetnosti še prazgodovinskega izvora. Drugih sledov prazgodovinske plasti na lokaciji ni ohranjenih. Ruševine cerkve sv. Lovrenca na zahodni strani obrambnega jarka, zidane utrdbe pa kažejo na možnost poselitve še v pozni antiki. Lorencon predstavlja eno najpomembnejših utrjenih postojank v liniji kraškega roba nad Tržaškim zalivom, verjetno poseljenim od prazgodovine.